Epi center – lokalno glasilo gornjega Posočja – local magazine of gornje Posocje, Slovenia (2. del – 2. part)
Vodka v Rusiji in rezanci na Kitajskem
Mnogim že dobro poznan tolminski popotnik Tadej Beguš in njegovo dekle Saša Mihevc iz Tržiča sta sredi avgusta že na Kitajskem. V prvem delu njunega potopisa sta se od nas poslovila takrat, ko sta prečila Ural in zapustila Evropo, obkrožala pa ju je vedno bolj mogočna tundra. Pred njima je sedaj največja celina sveta.
Azija. Prve kilometre sva prespala na vlaku, ki naju je peljal v mesto Krasnojarsk. Tam sva po naključju spoznala Karinko in Pašo, lokalna pilota jadralnih padal in obenem lastnika jadralnopadalske šole Vector Paraplanoff. Poleg tečajev jadralnega padalstva prirejata tudi tečaje jadralnega padalstva z motorjem, pozimi pa je bolj zanimivo kajtanje na zamrznjenih jezerih.
Napihovanje balona
Karinka ponosno pozira v majici "Slovenija moja dezela"
Posebna čast – z balonom čez sibirska polja in sibirske travnike
Posebej zanimivi so panoramski poleti z balonom zgodaj zjutraj, zato smo mi že pridno napihovali balon, ko so drugi v padalskem kampu še spali. S pomočjo plina smo ga dogreli, tako da je bil kmalu nared za vzlet. Nikakor nisva pričakovala, da naju bo doletela ta čast in bova sredi Sibirije čez polja in travnike poletela z balonom. Imela sva občutek, da se nisva še povsem zbudila iz sanj, a je bilo resnično. Čeprav sva oba pilota jadralnih padal, je bilo to za naju nekaj posebnega. Dan poprej sva spoznala mladeniča, ki je prišel poskusiti, kako zgleda polet z balonom, saj je lastnik agencije, ki prodaja čustva. V mislih je imel predvsem to, da nekomu podarimo darilo, ki nima materialnih vrednot, temveč se ga dotakne čustveno, globlje. Moram priznati, da ga najprej nisem najbolje razumel, a po tem poletu mi je bilo povsem jasno. To je resnično doživetje, ki ga je vredno izkusiti ali podariti.
Odsev balona med poletom prek polj
ČEPRAV STA TAKO TADEJ KOT SAŠA PILOTA JADRALNEGA PADALA, je bil polet z balonom čez sibirske travnike in sibirska polja za njiju nepozabno doživetje in posebna čast.
Poleg poleta z balonom sva letela tudi z jadralnimi padali. Sibirija ni prav bogata z visokimi hribi, vsaj v tem predelu ne. Za dvig zato na ravnini uporabljajo »libiotko« – vitel, s katerim so nas dvignili do 500 metrov nad površje Zemlje. S pomočjo agregata, ki ima pritrjen kolut s približno kilometrsko vrvjo te enakomerno vlečejo, dokler ni vrv skoraj pravokotno postavljena na Zemljo – in takrat se odklopiš. Posebnih poletov nisva imela, saj sva to prvič počela in tudi pogoji za letenje niso bili prav blesteči.
Največji svetovni rezervoar sladke vode
Bajkalsko jezero je največji rezervoar sladke vode na svetu, dolgo je 636 kilometrov in globoko 1.637 metrov. Ker gre Transibirska železnica tod mimo, sva si vzela nekaj dni in použila lepote tega hladnega, a nič kaj turističnega severnega dela jezera v mestu Severobajkalsk
Ceprav je to Sibirija in je pozimi - 50 stopinj Celzija je poleti dovolj toplo za kratke rokave.
Kot se spodobi in ker voda skorajda na vsakem koraku vre iz tal, sva se tudi midva ogrela v enem izmed toplih vrelcev s temperaturo 44 °C. Kar mravljince sem imel, ko sem prvič stopil v »topel« bazen. To je prava stvar za naše nonote in none, da si ogrejejo njihove mrzle kosti! Po tej postojanki sva odrinila naprej, saj nama je oblast dihala za vrat. Najina ruska viza je veljala 30 dni, a kaj, ko se Rusija vleče kot ponedeljek. Treba je bilo narediti dvodnevni maraton z vlakom od Severobajkalska preko Tinde do Khabarovskega in končne postaje v Vladivostoku. Najlepši del Transibirske železnice je po najinem odsek med Severobajkalskom in Tindo.
Hise ob Baikalu (Severobaikalsk)
Gore so še vedno zavite v sneg in železnica poteka po nasipu v močvirju, kjer kraljujejo komarji in medvedi. Poleg njih pa 360 kilometrov pred Tindo iz smeri Severobajkalska živi pleme Evjenki, ki se še vedno preživlja z lovom in ribolovom. Kožuhe živali prodajajo v bližnjem mestu in si s tako zasluženim denarjem kupujejo živež. Žal pa zelo radi pregloboko pogledajo v kozarec in potem izgubijo razsodnost. Poleti kot svoja prevozna sredstva uporabljajo kanuje, pozimi pa pridejo v mesto po zaledenelih rekah s pomočjo sani, ki jih vlečejo jeleni.
Vladivostok in primorska oblast
To je bil čas, ko so oblaki cele dneve prekrivali obalo, bilo je mraz in deževno. A ljudje so bili topli. Ker v celi Rusiji nisem imel občutka, da ljudje vse dneve pijejo vodko, sem to razočarano povedal padalskemu kolegu Aljoši, ki naju je gostil v Vladivostoku. Tako smo zadnji dan zaključili v pravem ruskem stilu – z vodko in pivom. »Nasvidanje«, Rusija!
V Pekingu je hrana sočna in okusna – ter poceni
To je bil vse prej kot turistični obisk kitajske prestolnice. Potreboval sem dve novi vrvici za padalo, saj sta bili stari poškodovani oziroma »zažgani«. Mads iz Ultra Lite Products nama ju je dostavil po hitri pošti, saj jih proizvajajo na Kitajskem. Dobro jutro, Tadej! Večina današnjih proizvodov prihaja s Kitajske, tako da je treba izkoristiti priložnost, le paziti moramo na kakovost. Da sva lahko kolikor toliko ažurna in ne izgubljava časa ter ne zapravljava preveč denarja v kavarnah z dostopom do spleta, sva si omislila majhen prenosni računalnik, čeprav je to proti najinim načelom potovanja. Preveč stvari je z njim povezanih in prav presenečena sva, koliko popotnikov ima s seboj poleg knjige (vodiča) se računalnik. Očitno smo v taki dobi. Midva ga uporabljava samo, ko je potrebno, saj je okoli naju toliko stvari, ki bi jih bilo škoda zamuditi.
Prijatelj Ming in Tadej na posti, potem ko so postni usluzbenci zavrnili napihnjene kirurske rokavice v paketu, ki bi sluzile kot zascita pred poskodbami stvari v njem.
V Pekingu nama je še najbolj zanimiva hrana, ki je tako sočna in okusna ter poceni. A kar je poceni, je ponavadi polno olja, tako da sva zelo cenila povabilo Sašine kolegice Alice v eno izmed zelo dobrih restavracij, kjer so nama postregli s pekinško raco, ki je čudovita. Kasneje so se z njo mastili tudi kolegi v hostlu, ki so kar pozabili na pašto, uslužbencem hostla pa sva podarila kosti, iz katerih so naslednji dan skuhali juho. Ker nama kitajščina ne gre kaj prida z jezika, nama je v veliko pomoč Ming iz Hongkonga s katerim preživimo večino časa. Tako smo skupaj barantali, a se je odločil, da nikoli več ne gre z menoj kupovat hlač, ker da so prodajalke kar do konca spustile cene, saj niso želele več barantati z menoj. Imel sem občutek, da sem govoril samo resnico, saj mi ne morejo prodajati plastike, skozi katero tudi sapica ne prodre, za 100% bombaž!
Linzhou – nov kraj na padalskem zemljevidu
Linzhou, ki leži 500 km južneje od Pekinga, je nov kraj na padalskem zemljevidu, kjer veliko denarja vlagajo v infrastrukturo. Čudovit kraj, kjer se greben dviga 1.200 m visoko in se za njim odpirajo čudoviti kanjoni in hribi. Imela sva zelo mrčasto vreme, ki ga je spremljal dokaj močan veter, vendar so tukaj letos uspeli leteti do višine 4.870 m, zato 150 km preletene razdalje ni nič nenavadnega. Območje je predvsem znano po namakalnih sistemih, ki so jih zgradili brez pomoči strojev, in je zelo ugodno za kmetovanje. Moji pristanki so bili navadno sredi njiv in domačini so bili zelo veseli mojega obiska. Tako so ustavili proizvodnjo, kjer so vlivali zavorne bobne in mi prišli pomagat pospravit padalo. Zelo so bili radovedni, iz kakšnega materiala je. Ker je bilo vetrovno, so kar stopili na padalo, da ga ne bi odneslo. No, kaj jim hočeš po slovensko ali angleško razlagati, da ne smejo stati na padalu, ko pa razumejo samo kitajsko! Kar na hitro sem se ga lotil pospravljati, tako da so počasi poskakali iz njega.
V MESTU LINZHOU KAKŠNIH 500 KM JUŽNO OD PEKINGA so možje zaradi Tadejevega pristanka s padalom celo ustavili proizvodnjo in mu ga precej neuspešno poskušali pomagati pospraviti.
Ko smo ga pospravili, so poklicali v klub in mi prinesli stol pred vrata tovarne, da počakam na prevoz. Po moji glavi pa je ves čas odmevala pesem Iztoka Mlakarja: »Kadar rečejo livarji: Pubi, usidma se!«
Besedilo in foto: Tadej Beguš in Saša Mihevc
